Že nekaj let živim v Švici, kjer se počutim že domačega. Naučil sem se lokalnega jezika, sicer (zaenkrat še) bolj za silo, ampak dovolj, da se lahko pogovarjam tudi z naključnimi obiskovalci lokalne kavarne, kamor zahajam skoraj vsak vikend. Tam spijem kavo, ki roko na srce, ni ravno najboljša, ampak to je pa že tema za kakšen naslednji zapis. Pojem tudi rogljiček, takega s čokolado, saj le živim v državi, ki slovi po čokoladi, siru, železnicah in denarju. Ne nujno v tem vrstnem redu. Pa da ne skrenem preveč, poleg kave rad prelistam še lokalni časopis, kjer lahko preberem naprimer, kako bo lokalna oblast uredila promet na ulici, kjer živim. Kako bi radi uredili javni prevoz, ki je roko na srce že sedaj super, a vedno je treba imeti plan za prihodnost. Tudi teme, kot so klimatske spremembe se odražajo v lokalni politiki. In če mi slučajno ni všeč, kako je planiran promet po ulici kjer živim? Preostane mi samo še, kako tipično slovensko, le še nergranje čez oblast.
In tu se pojavi vprašanje, zakaj po skoraj osmih letih življenja v “tuji” državi, ki je sedaj postala že moj dom, še vedno nimam volilne pravice? In tudi obratno, zakaj imam še vedno volilno pravico v “domači” državi, čeprav tam ni več moj dom? Sicer grem zelo rad na obisk na domačo grudo, a roko na srce, rad grem na obisk tud v druge dežele, kjer sem uradno le turist. Ko pridem spet “domov”, torej v državo v kateri sem bil rojen in mi je bil podeljen status državljana, se že po nekaj letih življenja v tujini počutim kot turist, kljub temu da imam še socialni krog iz časov, ko sem še živel tam. Torej, ne vem več kako težko ali pa lahko je najti službo, kako so zrasle (ali pa niso) plače od kar sem odšel, kako težko ali lahko je najti stanovanje in ostale malenkosti, ki naredijo vsakdan življenje. Sicer lahko poslušam, kar mi pravijo prijatelji in družina, a vendar, tega sam ne občutim več.
Tako se znajdem v absurdni situaciji, ko v “domači” državi nimam več želje oz. volje vplivati na politično dogajanje, saj se ne počutim več del vsakdana. V državi kjer pa se počutim del vsakdana, pa enostavno ne morem vplivati na politično dogajnaje.
Edino kar mi ostane je tolažba, da me mogoče čez nekaj let trenutno gostujoča država sprejme kot svojega in mi podeli državljanstvo. Do takrat mi pa ostane (povprečno) dobra kava v lokalni pekarni. In rogljiček s čokolado.